Potopisno predavanje Nives Kačič na Škofijah

potopisno

No, pa smo jo končno spet dočakali! Namreč, svetovna popotnica in fotografska mojstrica Nives Kačič se je vrnila z enega od svojih neštetih popotovanj in si vzela končno toliko časa, da je v četrtek, 13. junija, ponovno razveselila številne svoje bivše krajane - v prostorih Osnovne šole Škofije in v organizaciji društva Istrski grmič Škofije – s potopisnim predavanjem o daljnji Maleziji in Borneu.

Nives je v zanimivem in s svojimi diapozitivi bogato opremljenem potopisnem predavanju  orisala mandalo, ki zajema skrčen pogled na Malezijo in Borneo ter še posebej izginjajoče pleme Bajau Laut. V 15 dni trajajočem potovanju je doživela tako vrvež in pozitiven utrip mestnih četrti glavnega mesta sedem milijonskega Kuala Lumpurja kot tudi raznovrstnega pragozda na Borneu, ki je biotsko izredno bogat (221 kopenskih sesalcev, 166 vrst kač, 420 vrst tam gnezdečih ptičev (veliko endemnih), ogromno kritosemenk, mesojedih rastlin, insektov...). Soočenje z bitji, plemeni, religijo, kulturo, itd. je bilo za Nives veličastno, kar nam je z napetim in zelo čustvenim pripovedovanjem in projekcijo svojih avtorskih fotografij sočno prikazala in nam odkrivala osupljivo lepoto tamkajšnjih krajev, flore in favne ter še posebej tamkaj živečih ljudi…

V svoj dnevnik med drugim, prevzeta od lepote življenja pragozda, zapiše:

»Vedno glasneje slišim krik. Slišim ga, ko se sonce prebuja in ko zahaja. Ob oseki in plimi ga slišim. Pretresljiv divji krik, ki mi udarja v uho. Počutim se, kot bi po meni hodile mravlje, tako velike, kot hodijo po deblu, ki odmira. Slišim ga, ko pogledujem v zlato-rumeno nebo v času zahajajočega sonca in še posebej mavričnega jutra ki ga je naslikalo jutranje sonce nad reko Kinabatangan…Slišim ga v jami, kjer prebiva več milijonov netopirjev, ki se ob sončnem zahodu dvignejo k nebu in na njem rišejo ogromno reko… Je to siloviti krik ptic? Ni, seveda ni! Človeška figura reže pljuča planeta in maši njeno črevo. Krik, ki kliče po življenju pragozda in vsega kar v njem prebiva, zmoti mojo tišino. Vprašam se, zakaj krčimo pljuča in mašimo črevo tega planeta. Spreleti me srh. Ganljivo je to izginjajoče pleme Bajau Laut brez zemlje… Izginja tudi planet? Nekaj v meni kriči, nekaj, kar mora na površje. Ponosna sem, ker v sebi čutim globoko ljubezen do matere Zemlje, do sebe in svojih otrok, njihovih otrok, do vseh ljudi.«

Nives Kačič končuje svojo predstavitev z besedami, da nam grozi zadušitev zaradi onesnaževanja, prav tako pa nam grozi tudi zastrupitev zaradi pohlepa po denarju. Ustvarjamo materialni svet, v katerem izginjajo čustva. Krik po ljubezni do planeta oznanja, da je skrajni čas za premik, trdi Nives ter ob koncu požanje velik aplavz prisotne publike in poziv predsednice kulturnega društva Istrski grmič Vlaste Jerman, naj kmalu zopet razveseli Škofjote z novim zanimivim  potopisnim predavanjem.

                                                                                                   (Danilo Japelj)

Fotogalerija