Slavnostni govor dr. Vesne Mikolič

 

Drage Škofjotke in dragi Škofjoti, spoštovani predsednik krajevne skupnosti,  cenjeni gostje in organizatorji, hvala, da lahko praznujem z vami na ta pomemben dan. Un caro saluto a tutti che ci siamo riuniti per celebrare un importante giorno per la vostra comunita' locale.

Vaš krajevni praznik namreč proslavlja obletnico ustanovitve odbora Osvobodilne fronte na Plavjah, kjer so sodelovali predstavniki več vasi s škofijskega in dolinskega območja in ki je bil prvi odbor OF v Slovenski Istri sploh. Poleg tega smo tik pred velikim praznikom demokracije, drugim krogom lokalnih volitev. Prav blizu pa sta tudi obletnica rojstva našega velikega pesnika Franceta Prešerna, ta veseli dan kulture, in stota obletnica smrti našega velikega pisatelja Ivana Cankarja. Zato mi boste dovolili, da se bom v tem nagovoru naslonila predvsem na misel slednjega. Lahko smo namreč ponosni na pokončnost in pogum vseh teh velikih prednikov, zato vam iskreno čestitam za vaš krajevni praznik in za to, da svoje junaške krajane proslavljate s to veličastno proslavo na velikem odru.

Na tem odru nisem prvič. Prvič sem stala tu pred kakimi štiridesetimi leti, in to kar dvakrat, ko je naša gledališka skupina z Osnovne šole Dušana Bordona gostovala tu, na Škofijah z dvema zabavnima igrama. V prvi sem bila del množice, ki je razgreta vzklikala v podporo pametni razsodbi svojega predsednika, da bodo krta, za kazen, ker jim dela škodo na njivi, živega pokopali.  V drugi igri pa sem igrala predsednico krajevne skupnosti,  ki so ji krajani vedno samo vneto kimali in moram priznati, da me je vsakič sililo na smeh, ko sem gledala svoje sošolce in sošolke, kako se po nasvetih mentorice trudijo igrati čim bolj vdane podanike. Zaradi te krasne mentorice, prav pred kratkim preminule učiteljice slovenščine Metke Morovič, sem danes slovenistka, prav tako pa smo zaradi nje že kot otroci spoznavali, kako hitro se množično navdušenje lahko sprevrže v srd, množična zaslepljenost, v kateri posameznik več ne razmišlja, pa postaja le še del kotaleče se gmote, ki je na povelje svojega vodje pripravljena poteptati vse in vsakogar.

V zgodovini smo bili temu že večkrat priča, na tak način sta v prejšnjem stoletju nastala tudi italijanski fašizem in nemški nacizem, tako se danes razraščajo populizmi vseh vrst, na tej osnovi pa  nastajajo novi fašizmi, ki niti ne skrivajo več svojega obraza. Novi mediji so kakor ustvarjeni za njihovo množenje, saj omogočajo hitro širjenje tudi najhujših laži in sprevračanj. Vemo, da se tako želi sprevreči vsa novejša zgodovina. Samo v zadnjih nekaj dneh sem na družabnih omrežjih prebrala: Domobranstvo je bilo samo odziv na komunistično borbo za prevlado. Za nastanek neofašizma so danes krivi levičarji s svojim širokim, sočutnim pogledom na migrante. Pohod fašističnega gibanja CasaPound po Trstu je le reakcija na rdeče tržaške Slovence. Tako kot so ženske s svojim izzivalnim videzom same krive za posilstva, razen če je posiljevalec migrant, potem je kriv seveda on. Zaradi svoje šibkosti in dolgega jezika pa ženske kar kličejo, da jih kdo natepe ... ali vsaj razreši z vodilnega mesta. Zelo poznane trditve, kajne? Morda lahko počakamo še na trditve, da so zlorabljeni dečki s svojo nedolžnostjo preveč mikavni za nekatere duhovnike?

Vem, to so hude reči. Težko jih je poslušati. Pa da ne bo pomote, nisem zagovornica katerihkoli skrajnosti, vzgojena sem bila v krščanskem duhu, obenem cenim socialistične vrednote. Vedno se trudim razumeti obe strani, več strani. Tudi je res, da pogosto obe strani nosita krivdo za nek konflikt in da smo vsi soodgovorni za medsebojne odnose. Pa vendarle ne vedno in ne v enaki meri, včasih gre izključno za odnos nedolžne žrtve in nasilnega krivca. In to je treba na glas povedati.

Vsekakor pa v vseh primerih obstajajo meje, preko katerih ne posameznik ne organizacija, ki sta zavezana etiki, ne moreta, ne smeta. Lahko te nekdo še tako zapeljuje, pa ne boš posiljeval. Lahko boš naredil vse za ohranitev vere, a ne boš sklenil pakta z narodovim iztrebljevalcem. Lahko si boš prizadeval za omejen obseg migracij, a zato ne boš hujskal k sovražnosti do beguncev in priseljencev. Lahko te želi nekdo podkupiti s še tako mamljivo obljubo ali celo denarno vsoto, pa svojega prepričanja ne boš prodal. Za izgovore in zvračanje krivde tu ni več mesta, sprejeti je treba odgovornost. Tudi za fašizem, ki ni kar tam nekje. Nekje za devetimi gorami.

Te dni sem na FB prebrala tudi, češ kaj nas zanimajo politični shodi v tujini, v Trstu, in naj se raje zanimamo za situacijo v Sloveniji. Očitno je v Sloveniji za marsikoga Trst še vedno zelo daleč, namesto da bi ga razumeli kot del slovenskega kulturnega prostora. A mi tu ob meji dobro vemo, da Trst ni daleč. In da tudi fašizem ni tam daleč; fašizem se rojeva v srcih, ki iz strahu, občutkov ogroženosti in nemoči sovražijo. Tudi na tej strani meje, tudi v Sloveniji. Seveda obsojamo italijanske fašiste, ki v svojem nacionalizmu ob migrantih prezirajo tudi Slovence, kolikor je znano, njihov tržaški vodja Francesco Clun zanika celo svoje slovensko poreklo. Toda ali kdaj pomislimo, da je tudi naše sovraštvo do drugega, drugačnega samo odraz naših osebnih strahov in nemoči? Nemoči, ki izvira iz naših problemov, tako družinskih, lokalnih in nacionalnih kot mednarodnih, povezanih s klimatskimi spremembami in migracijami. Vse ravni in vse problematike so povezane. Se ne bi zato raje ljubeče opogumljali, namesto da podlegamo razpihovalcem sovraštva?  Kako lahko sploh rešujemo vse te probleme, če se ves čas delimo in gledamo izza okopov? Če mislimo, da moramo nekoga zaradi tega, ker se z njegovimi stališči ali ravnanjem ne strinjamo, uničiti. Ali ni res ravno obratno? Če namesto strahu in sovraštva širimo pogum in ljubezen, če v vsakem vidimo najprej človeka, lahko sodelujemo in se lažje soočamo z vsemi zelo realnimi situacijami, obenem pa se vizionarsko zaziramo v lepšo, boljšo družbo.

Morda se sliši utopično, a prav naš veliki Cankar je v svojem političnem govoru Slovenci in Jugoslovani povedal, da: »Utopije pa imajo že od nekdaj to čudno lastnost, da se po navadi uresničijo.« In Cankarju lahko verjamemo. Ker je on v resnici slutil prihodnost. Ker so se njegove vizije, vključno z jugoslovansko, uresničile in se še vedno uresničujejo. In ker je bila njegova beseda vselej zelo estetska, a tudi globoko etična. Vselej je izhajal »iz ljudstva za ljudstvo«, ni se dvigal nad njega, čeprav se je jasno zavedal, da ga ljudstvo velikokrat težko razume. Izhajal je iz socialne bede ljudi, izjemno je bil dovzeten za krivice. Zato se zdi Ivan Cankar prav danes bolj aktualen kot kadarkoli. Pa niti ne samo zaradi aktualnosti tematik, predvsem je to možno zato, ker si je Ivan Cankar upal svoja prepričanja izraziti zelo direktno, ne ozirajoč se na trenutno oblast, na liberalce ali konzervativce, celo od svojih socialistov se je oddaljil, ko se mu je zdelo, da v jugoslovanski ideji zanemarjajo vprašanje slovenske kulture, kajti sam je glasno podpiral politično povezavo južnoslovanskih narodov in bil zaradi tega tudi zaprt, ni pa pristal na ilirske ideje o kulturnem zlitju teh narodov.

Sprašujem se: imamo danes takšne ljudi, ki si upajo govoriti na glas brez strahu, ne da bi se ozirali na to ali ono politično stran, na to ali ono družbeno mrežo, poslovno, prijateljsko ali sorodstveno? Če jih ne vidimo, se za to težko obsojamo, saj smo ljudje družbena bitja, naš obstoj je odvisen od občutka varnosti, ki nam ga dajejo takšne povezave. Pa vendar bi morali biti pozorni na točko, ko zaradi slabega socialnega položaja, takšne ali drugačne prikrajšanosti, postanemo tako ranljivi, da smo od teh mrež odvisni in izgubimo lastno svobodo. Ne upamo si več svobodno govoriti, za svoje preživetje smo pripravljeni storiti prav vse, tudi prodati dušo hudiču. Prvotni občutek varnosti, ki nam ga daje neko družbeno okolje, se sprevrže v svoje nasprotje, v strah, v občutek ogroženosti in taki postanemo še bolj upogljivi in še lažja tarča ljudi, ki s pozicije moči za svoje interese kregajo ljudi med seboj in ustvarjajo svoje vdane sledilce. Danes nečloveški pohlep kapitala vse nas dela podobno ranljive in odvisne od centrov moči, zato se bojim, da je večina sodobnih družb takšnih, in to na lokalni, nacionalni in globalni ravni.  Toda ali nas to opravičuje? Ali lahko rečemo, da se ne da ničesar spremeniti? Če bi tako razmišljali Oskar Kovačič,  Jože Jamšek, Jože Miklavčič s sinom Josipom, Aničet Loredan, Jože Vatovec in Avgust Brajnik, Doro Furlanič in Bruno Klarič, Danilo Pregarc in Anton Petaros, torej vsi, ki so se tistega davnega 1. decembra 1941 zbrali na Plavjah v hiši krojača, če bi skratka tako razmišljali ti ljudje, bi danes morda ne govorili več v slovenskem jeziku, niti svoje države ne bi imeli in se niti v svojem lastnem kraju ne bi dobro počutili. Kulturna, nacionalna in lokalna skupnost so namreč pomembni družbeni vzvodi za naš občutek varnosti, ponujajo nam modele za naše ravnanje, zato sama verjamem, da se kljub intenzivni globalizaciji in medkulturnim stikom, kulture ne bodo kar stopile in da bomo vedno iskali dobro počutje najprej v svojem najožjem lokalnem okolju, tudi v krajevni skupnosti. Seveda pa to ne bo mogoče brez aktivne drže, občutka pripadnosti, skrbi za svoje okolje. Samo če na tak način sooblikujemo identiteto nekega kraja, se bomo v njem lepo počutili. A sodelovanje ni enostaven proces in zdi se mi, da se ga v naši državi še vedno učimo. Treba je namreč znati jasno in odločno predstaviti svoje zamisli, istočasno pa slišati druge, drugačne ideje, stališča. Bolj ko se medsebojno ljubeče opogumljamo in priznavamo drugemu pravico do lastnega pogleda, stališča, kulture, bolj bomo razumeli tudi sebe, lažje se bomo izrazili, bolj samozavestna bo postajala celotna skupnost. Žal smo danes še precej daleč od tega, včasih se zdi, da celo nazadujemo. Tako svoje nezadovoljstvo velikokrat potlačimo v sebi, se raje odločamo za molk, ali pa na drugi strani kričimo, tako da preglasimo vse ostale, ki jih zato sploh ne slišimo, sodobna družbena omrežja takšne reakcije samo še spodbujajo.

Zato se mi zdi, da včasih ni narobe, če stopimo korak nazaj, če ne tulimo v isti rog z vsemi najnovejšimi trendi, ampak z distance pogledamo na družbena dogajanja. In se spomnimo tistih svojih prednikov, ki so znali najti pogum za izražanje sebe in za sodelovanje. Člani OF so znali  sodelovati, tukaj na Primorskem so se povezovali vsi antifašistično usmerjeni aktivisti, verni in neverni, s Koprskega in Tržaškega. Obmejnost  je sploh neke vrste stalnica Škofij, kljub spremembam, ki jih je doživljalo in jih še doživlja to območje ob zahodni slovenski meji. In to obmejnost kaže izkoriščati, prav čezmejno povezovanje lahko postane »blagovna znamka« vašega kraja, kar pomeni, da so vse kulturne dejavnosti vašega kraja še bolj žive, da tudi kot nosilci gospodarskih dejavnosti znate še bolj pokazati to, kar obvladate.

In prav tu nam je spet lahko za zgled naš veliki Ivan Cankar, ki je bil tudi prvi profesionalni pisatelj, saj je živel samo od svojega pisanja. Seveda to življenje ni bilo lahko, bilo je polno klancev in padcev, pa vendar je Cankar vedno, tudi v najhujših osebnih in družbenih krizah v času pred prvo svetovno vojno, ohranjal svojo aktivno držo in ostajal v »areni življenja«. Znal se je umakniti samo zato, da je z distance opazoval slovenski narod, ki ga je spoznal do obisti, in pisal dneve in noči. Znal je izraziti glasno kritiko, bil je enfant terrible tedanje ljubljanske družbe, obenem pa je zmogel prepričati tako založnike, ki so ga plačevali za njegovo delo, kot svoje najtrše nasprotnike in seveda številne oboževalce. Cankar ni umrl pozabljen, njegov pogreb je bil veličasten. Čeprav ne vedno z lahkoto, a priznavali so mu vsi, da je svojemu narodu želel dobro. Da je zase in za svoj narod vedno ohranjal upanje, vero v novo življenje. To ni bila slepa, neutemeljena vera. To je bilo zavedanje, da je svoje trpljenje, temne čase treba sprejeti, a zato ne obmirovati, se ne vdajati malodušju. V svojem zadnjem predavanju, ki ga je imel aprila 1918, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v tržaškem Ljudskem odru, je tako razlagal o očiščenju in pomlajenju, ki ga lahko prinese tudi takšen ubijalski stroj, kot je bila prva svetovna vojna: »Vsak zase – izvzamem le tiste, ki nimajo srca, ne duše, temveč le usta in denarnico – vsak zase se je pričel zavedati zmot in zablod preteklosti, se je s skrbjo in strahom, toda hkrati z vero in upanjem zagledal v prihodnost, začel si meriti novo pot – sebi, otrokom in vnukom.«      

Na takšne prednike, dragi Škofjoti in drage Škofjotke, se lahko opremo, smo nanje ponosni in iz njihovih besed in dejanj, iz njihove pokončnosti, poguma in čuta za skupnost črpamo moč za naprej, za boljšo prihodnost!