Prazgodovina

V Istri in na Krasu je človek živel že v obdobju pred 250.000 do 40.000 leti.

V Istri in na Krasu je človek živel že v obdobju pred 250.000 do 40.000 leti. Zaradi ledene dobe, ki se je začela pred milijoni  let,  pa je bilo  življenje na prostem takrat možno le v kratkem, toplejšem delu leta, ko si je človek z lovom in nabiralništvom pripravljal zalogo hrane za dolgo in ostro zimo, ki jo je preživel v kraških votlinah, jamah ali drugih naravnih zakloniščih. Blizu nas so odkrili znake človekove prisotnosti iz tistega časa v votlinah okoli Črnega Kala in še zlasti v dolini Glinščice pri Boljuncu. 

Prva naselja na prostem pa so v naši okolici nastala mnogo kasneje, ko se je podnebje otoplilo in si je človek začel graditi obzidana gradišča na vrhovih hribov ali na sicer težko dostopnih krajih ne samo na kraškem svetu, ampak tudi na flišnih območjih, kot je severozahodna in osrednja Istra. To se je zgodilo po koncu ledenega obdobja pred 10.000 leti, kamene dobe človekovega razvoja ter v začetku kovinskih dob ( bakrena, bronasta in železna ). Več nam je o tem pojavu v naših krajih znanega iz konca drugega in začetka prvega tisočletja pr.n. št., ko je kvarnerske otoke, Istro in Kras vse do njegovih obronkov nad furlansko nižino naselilo prvo, tudi po imenu znano ljudstvo, Histri, po katerih je Istra kasneje dobila  svoje ime in je takrat zajemala tudi Kras. Bili so del praindoevropskih ljudstev, ki so prišli z juga in vzhoda. Takrat so Iliri zasedli zahodni Balkan od Albanije do Hrvaškega Primorja, Liburni pa ostali prostor vse do Učke, kjer so mejili s Histri. V severovzhodni Italiji  so se naselili  Veneti s središčem v kraju Este, južno od Padove, in so v Posočju mejili s Histri. Med njimi pa tudi z drugimi ljudstvi se je kmalu razvila trgovska izmenjava po kopnem in po morju. Vsa ta ljudstva so prišla iz toplejših krajev, kjer so bili ljudje navajeni živeti na prostem. Zato so si tudi v novi domovini gradili bivališča pod milim nebom, strnjena v gradišča, obdana z obrambnim suhim zidom ali nasipom. Teh naselij se je kasneje oprijelo romansko ime castellieri – kaštelirji (v našem domačem narečju »kašteljerji« ali »kašljerji«). Tako so pri nas še danes  vidni ostanki takih kaštelirjev na vrhu hriba med Elerji in Korošci (Sv. Barbara) in podobne razvaline, kaštelirja nad Dekani takoj za Gorenjo Škofijo. Tako naselje je bilo tudi na vrhu Tinjana.  A tu je sledove v veliki meri zabrisal človek in čas, ker je bil kraj neprekinjeno naseljen od bronaste dobe vse do današnjih dni. Podobna naselja so bila v naši okolici še: na vrhu Sermina in hriba Sv.Marka nad Semedelo, na Pomjanu, pri Kortah nad Izolo, na Starih Miljah, nad Orehom  ( Montedoro ), pri Prebenegu, po kraškem robu pa od Socerba do Zazida in Črnice, na Podgorskem Krasu,  nad Kubedom, Gračiščem in Sv. Antonom  ( Lačna, Kubejska Varda, Kortina idr. ).