Stari vek

V teh prazgodovinskih naseljih so poromarjeni staroselci živeli še dolgo potem, ko so Rimljani v 2. stol. pr.n.št. zavzeli Istro in prinesli v deželo nov način življenja

V teh prazgodovinskih naseljih so poromarjeni staroselci živeli še dolgo potem, ko so Rimljani v 2. stol. pr.n.št. zavzeli Istro in prinesli v deželo nov način življenja: novo državno ureditev, vojaško organizacijo, lokalno politično življenje z mestno samoupravo (municipiji) mrežo državnih cest ter živahen trgovski in drugi promet po kopnem in po morju,  z razvitim kmetijstvom in ribolovom, obrtjo, ladjedelnicami in drugimi raznovrstnimi gospodarskimi dejavnostmi, ob tem pa še bogato kulturo in umetnost, seveda prevzeto tudi od podjarmljenih Etruščanov in drugih italskih ljudstev predvsem pa od Grkov na jugu Italije. 

Iz rimskega obdobja so pri nas v bližini križišča Ankaran ostali sledovi rimske ceste Trst - Pulj, zgrajene l. 79. po n. št., imenovane ViaFlavia, in podeželske pristave (villarustica) na kmetijskem posestvu ob Rižani in na bližnjem pobočju Bičajevca. Rimsko je tudi ime Tinjana, ki  izhaja iz latinskega  Antinianum in pomeni »Antinijevo posestvo«. Tam je bil med drugimi rimskimi ostanki najden bronast kipec rimskega boga popotnikov in trgovcev, Merkurja. Iz tistih časov se je zahodno od Dolenje Škofije prav tako vse do danes ohranilo ledinsko ime Koran, iz latinskega Ancaranum, ki pomeni »Ankarijevo posestvo«. Omeniti velja še, da je bila Rižana, latinsko imenovana Formio, za časa Oktavijana – Avgusta ( vladal od  21.  pr. n. št do 14. po n. št. ) nekaj desetletij mejna reka med tedanjo  Italijo in rimsko provinco na Balkanu, imenovano Illyricum.

Rimljani so poleg Ogleja ( Aquileia ) v vzhodni Furlaniji, ki je bil odskočna deska za osvajanje naših krajev in zaledja, v podjarmljeni Istri ustanovili še mesta:  Tergeste  ( Trst ),  A(e)gida ( Koper ), Piquentum ( Buzet ), Iulia  Parentium  ( Poreč )  in  Pietas Iulia  ( Pulj ) . V njihovi okolici, zlasti pa južno od Limskega kanala do Premanture, je bila množica veleposestev premožnih rimskih državljanov, na katerih so delali sužnji, ob teh pa tudi manjših posestev, ki so jih pretežno dobivali vojaški veterani po končani vojaški službi kot pomoč za preživljanje sebe in družine. 

Rimska država se je razširila po Evropi vse do Britanije in Severnega morja, na vzhod do Črnega morja in na vse obsredozemske dežele Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda do Perzijskega zaliva. Medtem je konec 1. stol. pr. n. št.  republika prešla v cesarstvo, ki so ga v naslednjih stoletjih zaradi boljšega upravljanja in obrambe razdelili na vzhodno in zahodno.

Od prvih stoletij našega štetja naprej pa je prava poplava indoevropskih ljudstev iz osrednje Azije, zlasti Germanov, Slovanov  pa tudi drugih narodov, zajela najprej Vzhod in nato še Zahod in Jug Evrope in prodrla vse do severozahodnega roba afriške celine.

Med preseljevanjem omenjenih ljudstev na Zahod so se begunci iz opustošenih rimskih mest  in podeželja v zaledju v več valovih zatekali na zahodno istrsko obalo, kjer so poleg starih vznikala nova mesteca na otokih blizu kopnega: Koper – Capris, Izola – Insula, Novigrad . Civitas Nova, pa tudi dobro zavarovanim krajem na kopnem : Piran – Pyrrhanon in Stare Milje – Castrum Muglae idr. Takrat se je tudi začelo širiti krščanstvo in so bile v Istri ustanovljene prve škofije.

Deželam ob Jadranu so Rimljani vladali več kot 650 let, dokler ni leta 476 zahodni del države, s sedežem v Rimu, zaradi notranje moralne krize in vdora ljudstev z Vzhoda razpadel in so mu krajši čas vladali Vzhodni Goti. Z letom 539  pa je nad delom prejšnjega Zahodnega zavladalo Vzhodnorimsko cesarstvo  s prestolnico v Bizancu, ki je tu ostalo še nadaljnjih skoraj 250 let.