Razvoj prostora med dolinama Rižane in Osapske Reke v srednjem in novem veku

Podeželje je bilo tudi zaradi stalnih vpadov in pohodov nomadskih ljudstev v prejšnjih stoletjih še v začetku srednjega veka redko naseljeno s poromanjenimi staroselci.

Podeželje je bilo tudi zaradi stalnih vpadov in  pohodov nomadskih ljudstev v prejšnjih stoletjih še v začetku srednjega veka redko naseljeno s poromanjenimi staroselci. Nadzorovala in izkoriščala so ga romanska obalna mesteca. Prebivalstvo je govorilo v vulgarni latinščini. Iz nje so se razvila kasnejša ladinska oz. neoromanska narečja. Na našem ožjem območju je  prevladovala miljska ladinščina, imenovana muglizanščina, iz katere izhajajo že prej imenovana stara  krajevna in zemljepisna imena v naši okolici. Na prostoru sedanjih Škofij in soseščine pa poleg teh ob koncu srednjega in na začetku novega veka najdemo še krajevna, zemljepisna, ledinska, vodna in druga romanska imena  kot:  Albaro, Zuc, Mondelvescu, Creda, Baredi, Scoladizzi, Varda,  Rapadel, Bombel, Columbar, Spigal, kasneje pa še druga ( Fortezza, Rotonda, Valmarin, Carigador, Rombi, Mandria itd. ).

Vspodnji dolini Osapske Reke in Škofijskega potoka ali Rabuješčice(katerega staro ime je bilo Aquarium Ribuglosium), pa naletimo še na romanska imena kot: Baita, Rabuje'is, Palaso't, Malson, Coste, Farnet,San Climient, Nujera, Corte, Mont d'Or, Vinian, Menariol,Fogarol, v novejših časih pa še druga kot Marsi, Busa idr.V teku stoletij  so nastajalizaselki in naselja s slovenskimi imeni (Beloglav, Na Štrangi, Pri Orehu,Slatne, Retina, Hrib, Žleb ) pogosto po priimkih ali izvoru prvih prebivalcev  (Elerji, Korošci, Lenardi, Partuončani,  Ferlugi, Podgorci, Puberli, Urbanci ipd.). Seveda pa pri ledinskih imenih, ki so krajšega veka kot ostala zemljepisna imena, prevladujejo slovenska. Ker so Slovenci, pa tudi priseljenci iz drugih dežel, ob svojem prihodu našli  poljedelsko že sorazmerno razvito okolje, v našem krajevnem slovenskem narečju mrgoli zlasti kmečkih izrazov, prevzetih iz sosednjih romanskih narečij.

Čeprav je v Kopru škofija nastala že v 6. stol. pa je zaradi skromnih materialnih možnosti tega mesteca, dolga obdobja naloge koprskega opravljal tržaški škof. To je Koper oviralo pri njegovi veljavi in s tem povezanim vplivom na širša politična dogajanja. Zato se je leta 1186 koprska občina odločila, da domači cerkvi zagotovi materialne možnosti za delovanje samostojne koprske škofije s ponovno namestitvijo lastnega škofa. V ta namen ji je  podelila večje predele svojega ozemlja v zaledju, pa tudi pri morju tik ob mestu, med drugim tudi  Sermin ( Insula Sermini ), vključno z območjem sedanjih Škofij. 

V naslednjem obdobju, ko se je slovensko prebivalstvo iz zaledja postopoma naseljevalo na naše območje, so verjetno v 15. stol., ali morda še prej tu nastala  prva tri naselja s slovenskimi imeni: Dolenja, Srednja in Gorenja Škofija, ki jih, po doslej znanih virih, prvič najdemo na zemljevidu iz leta 1620 in v naslednjih obdobjih, na kraju, ki se je prej imenoval Alber ali Albaro. Na krajevno ime Škofija je, poleg izraza za škofijo, ki je bil v splošni slovenski rabi, v našem primeru verjetno vplivalo tudi grško poimenovanje tukajšnjega škofovskega posestva – Episcopia,  kasneje v koprskem narečju poimenovanega Vescovado ali Cortivo del Vescovo

Koprska cerkev je del svojih kmetijskih zemljišč izkoriščala neposredno, pretežni del pa je v teku časa dajala v najem premožnim družinam koprskega krvnega kasneje pa tudi »denarnega« plemstva tako iz Kopra kot tudi iz Trsta. Oboji so za obdelovanje najemali kmete kolone iz Kopra in s podeželja, od 15. stol. naprej pa so jih sem priseljevali tudi iz Furlanije in Benečije (Veneto). Posestva na Koprskem, na katerih so delali koloni, pretežno romanskega rodu, so v istrobeneškem narečju imenovali cortivi, v krajevnem slovenskem narečju pa »kortine«.  V vsej koprski okolici so  slovenske vasice mejile s temi kortinami. Tako je na našem obmorskem podeželju z začetkom novega veka nastalo romansko – slovansko narodnostno mešano območje, ki se je po vseh peripetijah 20. stol. zožilo na slovensko – italijansko v skrajno zoženem okviru.

V našem ožjem okolju je bila v 19. In v prvi polovici 20. stol.vrsta kortin:  v podnožju Škofij, v Valmarinu, je bila Škoflja kortina ( Cortivo del Vescovo ) , na  desni in levi strani ankaranske ceste proti morju pa so bile  po vrsti: Moretinova  (Cortivo Moraitini – Gadola – Tacco), Gregnjeva (Cortivo Grego po grškihlastnikih iz Trsta Giorguli) in Derinova kortina ( Cortivo Derin ) Marguotava kortina ( CortivoMargotti ), v ozadju pod Miljskimi Hribi pa Casa Dandri ( zdaj »Purissima« ) in Casa Sigismondo ali Marjeva kortina (»Stari grad«).

V časih, ko so bila lokalna območja bolj ali manj samozadostna,  sta škofijsko in tinjansko kmetijsko območje pretežno gravitirali na  Rižansko dolino in prihajali v stik s koprskim okoljem, medtem ko sta  plavsko ozemlje in dolina škofijskega potoka težili k spodnji dolini Osapske in Reke in se srečevali z miljskim okoljem.  Elerji in druga novejša naselja v Hribih so bila prav tako  na miljskem vplivnem območju.

Razpad Beneške republike in razvoj tržaškega mesta in pristanišča 

Usoda Istre in še posebej Kopra in naših krajev je bila dolga stoletja odvisna od gospodarske in politične moči Benetk. Ko je ta že v 17., dokončno pa v 18. stoletju opešala in je moč habsburškega cesarstva dosegla svoj višek, se je stanje obrnilo. Vlogo, Kopra in Benetk hkrati, je takrat prevzel Trst, ki se je v naslednjih dveh stoletjih razvil v trgovski izhod srednjepodonavskih dežel v Sredozemlje.

Ceste med Koprom in notranjostjo in meja na reki Glinščici pri Žavljah so izgubile svoj prejšnji pomen. V drugi polovici 18. stol. je bila – 1.700 let po rimski – zgrajena trdna in  široka cesta ( Via Delfina ), ki je Koper in okolico povezovala s Trstom in prek Bazovice, Lokve in Divače z njegovim naravnim zaledjem.  Trst je postal najpomembnejše središče za del Istre tostran reke Mirne od Novigrada do Buzeta. Ljudje, ki so v preteklosti zlasti v osrednjem delu istrskega polotoka imeli skoraj edino možnost preživljanja na zemlji, so dobivali v Trstu ( pa tudi na Reki, ki v istem času postala pristanišče ogrskega dela cesarstva ), vedno nove možnosti zaposlitve, ki jih lahko nudi razvijajoče se obmorsko trgovsko mesto in pristanišče. In če so ostalo zaledje ločile od tega pomembnega središča večje ali manjše razdalje, je bil Trst za Škofije in okolico takorekoč na dosegu roke, saj si do njega pripešačil malo več kot v eni uri. Za premnoge naše takratne predhodnike na tem prostoru se je končalo obdobje dela na zemlji za golo preživetje. Zaradi gradnje Trsta in še posebej pristaniških naprav so na vsem miljskem polotoku od Elerjev do Debelega Rtiča odpirali nove kamnolome, kjer so domačini našli zaposlitev še zlasti kot težaki pa tudi kot klesarji.  Mnogi so pa so izučili za zidarje in hodili zidat v Trst pa tudi v Milje in v Koper, drugi so se oprijeli raznih obrti ali se zaposlili v pristanišču, v ladjedelnicah v Miljah in v Trstu, v železarni pod Ščedno in v raznih tovarnah, v  komunalnih in drugih dejavnostih razvijajočega se Trsta. Po razpadu Beneške republike za časa Napoleona in po njegovem porazu pa je prišla poleg ostalega Primorja v okrilje Avstrije celotna Istra in Dalmacija.

Posledično je prišlo v 19. stol. do upravnih in teritorialnih reorganizacij. Tako je večina naših krajev, prej vezanih na Koper, prešlo pod upravo miljske občine. Širši politični organ Istre je bila Deželna skupščina s sedežem v Poreču, kamor so polnoletni moški, seveda še vedno sorazmerno glede na višino plačanih davkov,  lahko volili svoje poslance. 

Po prvi svetovni vojni, ko sta bili Primorska in Istra priključeni k Italiji in so bile na Primorskem in v Istri oblikovane nove pokrajine: Trst, Gorica, Pulj in Reka, so se gospodarske razmere precej poslabšale. Medtem, ko so Škofije in Plavje ostale v miljski občini in s tem v tržaški pokrajini, je bil ves severozahodni del Istre, ki naravno gravitiral na Trst, vključen v puljsko pokrajino, med drugimi dekanska občina skupaj s Tinjanom in okolico. Ker je Trst izgubil prejšnjo vlogo izhoda svojega naravnega zaledja na morje, so že domačini težko dobivali zaposlitev, še teže pa je bilo za delavce iz okolice Kopra, ki so po novem spadali pod puljsko pokrajino in so našli delo le, če je primanjkovalo domače delovne sile.

Druga svetovna vojna, razpad Italije, nemška okupacija, vojne operacije, minska polja, partizansko gibanje, deportacije, bombardiranje in druge vojne nadloge so prizadele tudi naš kraj. Padlih ali drugače umrlih v zvezi z vojno je bilo pri nas po nepopolnih podatkih okoli 100 prebivalcev. 

Stanje po vojni pa razen miru ni takoj prineslo urejenih razmer.  Tako  sta bili najprej  bivša Julijska krajina ( 1945 – 1947 ) in nato še Svobodno tržaško ozemlje ( 1947 – 1954 )  razdeljeni na »cono A » pod angloameriško  in »Cono B« pod jugoslovansko vojaško upravo.  Meja med zasedbenima območjema je devet let potekala tudi po okolici Škofij in Plavij z vsemi mogočimi vedno večjimi omejitvami za prehajanje  Morganove črte, ki so že nekoliko spominjale na takratno zloglasno »železno zaveso« sredi povojne Evrope. Že prejšnje dolgoletne negotove razmere , dokončno pa določitev nove italijansko-jugoslovanske meje leta 1954, so zdesedkale  število avtohtonega prebivalstva , ki se je – ne glede na narodnost in na politično opredelitev – zaradi strahu, da bi ostalo odrezano od Trsta in izgubilo zaposlitev, množično preselilo v Trst, oz. na sosednje območje ali pa tudi odšla v druge države in na druge celine.  

Na koprsko območje in njegovo okolico se je priselilo novo prebivalstvo iz raznih delov Jugoslavije oz. Slovenije. Ko je v nekaj letih po priključitvi Koper postal novo regijsko središče in s svojim novozgrajenim pristaniščem in železniško povezavo z zaledjem slovensko okno v svet, se je pri nas začel nov razvoj in do danes se je število prebivalstva treh obalnih občin, ki so po drugi svetovni vojni štele okoli 40.000 prebivalcev, do danes podvojilo, na območju krajevne skupnosti Škofije pa je od približno 2.600 prebivalcev leta 1945 do danes njihovo število naraslo na 3.200. Razen ureditve preskrbe z vodo in ostale komunalne ureditve in številnih novih stanovanjskih hiš v zadnjih desetletjih, je bila zgrajena tudi nova šola in ob njej še športna dvorana in igrišča.