Sredni vek

Po prihodu v Evropo so številna nova ljudstva oblikovala svoje države. Med njimi je bila v samem začetku najmočnejša frankovska, ki se je razširila tudi v naše kraje in na zaledje do Panonije.

Po prihodu v Evropo so številna nova ljudstva oblikovala svoje države.  Med njimi je bila v samem začetku najmočnejša frankovska, ki se je razširila tudi v naše kraje in na zaledje do Panonije. Njen vladar ob koncu 8. in v začetku 9. stol. , Karel Veliki, se je dal leta 800 v Rimu okronati za rimskonemškega cesarja, ki naj bi v  spremenjenih razmerah nadaljeval nekdanje rimsko izročilo. 

Na razvalinah starega sužnjeposestniškega reda, ki je vladal v antiki, so nove »barbarske« države postale nosilke novega družbenega reda, znanega z imenom fevdalizem, ki je vsa zemljišča brez upravljalca proglasil za kraljevo lastnino. V Istri, pa tudi drugod v Sredozemlju, je ta red prišel v navskrižje z rimsko tradicijo municipalnih mest, ki so bile na poti oblikovanja  samostojnih političnih skupnosti, znanih v nadaljnjih stoletjih kot mestne komune zlasti na Apeninskem polotoku .  Kot municipiji so namreč mesta v rimskih časih razpolagala tudi z bližnjim podeželjem. To ozemlje pa je novi državni red imel za kronsko, ki ga je cesar po lastni presoji podeljeval kot fevd v izkoriščanje laičnemu ali cerkvenemu plemstvu v zameno za dajatve, usluge in za pomoč njegovemu dvoru pri obrambi države. Kot je znano, so zemljo podeljeno plemstvu v fevdalnem redu obdelovali tlačani na podlagi »stare pravde« zapisane v urbarjih, medtem ko so mestne države uveljavljale blažjo, pogodbeno obliko podložništva, imenovano kolonat, ki je izšel iz prejšnjega suženjstva, in je v Sredozemlju in tudi v Istri živel skozi stoletja ter postopoma dobival za podložnike vedno milejše oblike proizvodnih odnosov, dokler ni bil dokončno odpravljen, v Italiji šele v drugi polovici 20. stoletja.

Do sporov med cesarstvom in svobodnimi mesti je prihajalo že od samega začetka frankovske nadvlade. Tako je iz leta 804 znan tim. Rižanski zbor, ki se je odvijal v naši neposredni bližini. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev celo na mestu nekdanjega že omenjenega rimskega posestva na Bičajevcu nad Bivjem ob Rižani ( In loco quidicitur Risano). Zbor je obravnaval pritožbe istrskih mest naslovljene na cesarja , da frankovski vojvoda Ivan na primestnih ozemljih naseljuje Slovane in pobira od njih pristojbine, ki so še začasa bizantinske oblasti pripadale njim in terja še dodatne dajatve in storitve  od njih samih. Na zboru, ki so se ga udeležili predstavniki vseh prizadetih strani ter odposlanci oglejskega patriarha, kot  zastopnika cesarja, so odločili, da če so novi naseljenci  v napoto istrskim občinam, naj se jih preseli drugam ( ...et nos eiciamus eos foras... ). Verjetno so takrat Slovanom na Koprskem dodelili manj rodoviten svet okrog kraškega roba,  kjer so se vse do danes ohranila pristno slovanska imena vasi: Črni kal, Gabrovica, Loka, Bezovica, Črnotiče, Podgorje, Praproče, Brežec, Podpeč, Dol, Zanigrad, Zazid, Rakitovec, Dvori, Črnica idr., medtem ko na nasprotnih flišnih bregovih najdemo vse do današnjih časov stara rimska in srednjeveška imena, kot že omenjeni rimski Tinjan ( Antinianum ) in kasnejša neoromanska:  Zauli, Stramar, Corona, Montd'Or, Mont Zuc, Gatinara ( Katinara ) Rosariol ( Rozar ), Cubitum ( Kubed ), Apud petram ( Popetre),  Figarola ( Smokvica ),  Sanctus Syricus ( Sočerga ) idr.  

Slovanski živelj je tako še dolgo naseljeval bližnje zaledje, preden so se razmere postopoma spreminjale oziroma so kuge, vojne in lakote razredčile staro prebivalstvo mestec in podeželja in so novi priseljenci prihajali od vsepovsod.

Frankovska država je gospodovala nad kontinentalnim delom severnojadranskega prostora, medtem ko so morje obvladovale Benetke, dedič nekdanje bizantinske države v Italiji. Z njimi so obalna pa tudi zaledna istrska mesteca že od 10. stol. naprej sklepala pogodbe o sodelovanju, pomoči in zaščiti ter zagotavljanju varnosti mest in plovbe trgovskih in vojaških ladij po Jadranu pred napadi Slovanov in arabskih Saracenov. Tako Benetke kot tudi istrska obmorska mesteca so imela tudi skupne interese trgovanja s sosednjimi pristanišči in z zaledjem. 

Trgovanje z zaledjem pa je imelo za svojo izključno pravico mesto Trst, ki se je za obrambo pred Benetkami zateklo v varstvo avstrijskih vojvod. Zato so na habsburško-beneški meji v Istri, ki je tekla okoli kraškega roba od obrobja tržaškega ozemlja do notranjosti Istre, pogosto večkrat izbruhnili spori,  vojaški spopadi med beneškimi in cesarskimi in pustošenja, zlasti ko so koprske in beneške najemniške čete zavzemale tržaške in habsburške utrdbe v zaledju in preusmerjale tovorne karavane s Kranjske od Lokve na Krasu prek Ricmanj, Žavelj in Štramarja ter od Klanca prek Glinščice, Doline in Mačkolj skozi Škofije v Koper. Obe strani ob meji pa sta se morali vzdržati medsebojnih obračunov zlasti v 15. stol., ko sta morali poskrbeti za obrambo pred turškimi vpadi. Takrat, pa tudi sicer med krajevnimi vojnami, so bila seveda tudi dolga mirna obdobja sodelovanja in s tem tudi vzajemnih kulturnih in civilizacijskih vplivov na stičišču Srednje Evrope, Sredozemlja in Balkana. O tem govori kulturna in zgodovinska dediščina tega prostora. Naj navedemo le primer hrastoveljskih fresk, ki so značilen primer za ves prostor pod Alpami, kjer se kultura Srednje Evrope staplja s sredozemsko in ustvarja nove oblike umetniškega izražanja. 

Ob vsestranskih stikih se je tako razvijala tudi blagovna menjava. V 15. stol. je koprska komuna dala zgraditi vozno cesto po Rižanski dolini. Tako so v mirnih obdobjih na več krajih pripravljali tradicionalne letne in druge sejme. Taki sejmi so se odvijali tudi v  bližini naših krajev, kot n. pr. pri cerkvici Sv. Gregorja med Tinjanom, Rozarjem in Črnim Kalom in med Serminom in zadnjim mlinom pri mostu na Rižani ob nekdanji cerkvici  Matere božje na Ravneh - Madonna de la Roda, kamor so prihajali trgovci iz Kopra s čolni iz drugih bližnjih istrskih mestec pa tudi z ladjamipo plovnem delu RižaneTam so sol, olje, vino, slane ribe in drugo blago iz obmorskih krajev zamenjavali za pšenico, lesne in kovinske izdelke, živino, kože in drugo iz zaledja.